Prenesi si
Tabela MOJA SKRB ZASE
Tabela MOJA SKRB ZASE vam pomaga načrtovati in spremljati dejavnosti, s katerimi skrbite
za vaše dobro počutje. Z njeno pomočjo boste lahko bolj sistematično načrtovali čas zase,
spremljali svoje dnevno počutje in po potrebi uvajali spremembe za podporo vašemu
telesnemu in duševnemu zdravju.
Kratka vaja čuječnosti
Na povezavi vas čaka vaja čuječnosti »3 minutni oddih«, ki je še posebej dragocena, kadar
smo v stresu, saj nam omogoča, da se ustavimo in jasneje vidimo, kaj se nam dogaja.
Posledično lahko bolj mirno in zavestno izberemo korake za rešitev težave.
Članki
Od zgodnjega otroštva do odraslosti igra dotik ključno vlogo pri oblikovanju naših možganov,
odnosov in občutka varnosti...
Čuječnost (pogosto je tudi v slovenskem prostoru v uporabi angleška beseda »mindfulness«)
je mentalna praksa, s pomočjo katere svojo pozornost zavestno usmerjamo na sedanji trenutek...
Odgovor na to vprašanje je: »ja«. Pravzaprav dvakrat »ja« in enkrat »ne«.
Začnimo pri »ne« – človeški možgani seveda niso narejeni iz plastike, ampak iz maščob, vode,
beljakovin in ogljikovih hidratov...
Kontakt
DOTIK JE KLJUČEN DEJAVNIK ZA ZDRAV PSIHOLOŠKI RAZVOJ ČLOVEKA
Od zgodnjega otroštva do odraslosti igra dotik ključno vlogo pri oblikovanju naših možganov,
odnosov in občutka varnosti. V zadnjih desetletjih so številne znanstvene raziskave osvetlile,
kako dotik vpliva na zdrav čustveni, socialni in kognitivni razvoj.
Dotik v zgodnjem otroštvu
V prvih mesecih in letih življenja je dotik eno najpomembnejših orodij za vzpostavljanje
varne navezanosti med otrokom in starši. Po mnenju razvojnih psihologov, kot je John
Bowlby, je dotik ključnega pomena za vzpostavitev občutka varnosti, kar je osnova za zdrav
čustveni in socialni razvoj. Raziskave so pokazale, da imajo dojenčki, ki prejemajo veliko
fizičnega stika, kot so objemi, božanje in nošenje, nižjo raven stresnih hormonov in boljšo
regulacijo čustev.
Nasprotno pa lahko pomanjkanje dotika v zgodnjem otroštvu povzroči razvojne motnje.
Študije otrok, ki so odraščali v sirotišnicah, kjer so bili deležni malo fizičnih stikov, so
pokazale, da so ti otroci doživljali višjo stopnjo tesnobe, težave z navezanostjo in celo
zamude v kognitivnem razvoju. Nevrolog Bruce Perry ugotavlja, da pomanjkanje dotika
vpliva na nevrološki razvoj, saj možgani potrebujejo čutno stimulacijo za normalno
delovanje.
Pomen dotika pri izobraževanju
Tudi v vzgoji in izobraževanju ima dotik pomembno funkcijo. Primeren fizični stik, kot je
prijateljski stiski rok ali rahlo trepljanje po rami, lahko vzpostavi občutek zaupanja med
učitelji in učenci. Raziskave na področju pedagoške psihologije so pokazale, da dotik lahko
zmanjša stres pri otrocih in spodbudi boljše sodelovanje ter večjo motivacijo za učenje.
Pomembno pa je, da je uporaba dotika v teh kontekstih etična in spoštljiva, saj napačna
uporaba lahko povzroči nelagodje ali škodljive posledice. Kljub temu strokovnjaki
poudarjajo, da je primeren dotik neprecenljivo orodje za spodbujanje pozitivnega vedenja in
krepitev vezi.
Dotik v odraslosti
V odrasli dobi dotik ostaja ključen za duševno zdravje in dobro počutje. Raziskave so
pokazale, da dotik sprošča oksitocin, tako imenovani "hormon ljubezni", ki zmanjšuje stres
in povečuje občutek sreče ter povezanosti. Masaže, objemi in drugi oblike dotika lahko celo
znižajo krvni tlak in izboljšajo spanec, vsekakor pa povečajo občutek pripadnosti v
partnerskih in drugih odnosih.
Zanimiva študija iz leta 2015, objavljena v reviji Psychological Science, je pokazala, da lahko
objem deluje kot "blažilnik" stresa in zmanjša negativni vpliv konfliktov na posameznikovo
duševno zdravje. Poleg tega ljudje, ki pogosto doživljajo prijeten dotik, poročajo o večjem
zadovoljstvu z življenjem in manjši stopnji osamljenosti.
Zaključek
Dotik je temeljna človeška potreba, ki presega kulturo, jezik in starost. Njegov pomen za
zdrav psihološki razvoj je neizmeren, saj vpliva na naše čustveno, socialno in fizično zdravje.
Zgodnji dotik oblikuje možgane in omogoča razvoj varne navezanosti, medtem ko dotik v
odraslosti krepi odnose in zmanjšuje stres. Zato je ključno, da prepoznamo in cenimo moč
dotika ter ga uporabljamo na spoštljiv in odgovoren način, da podpiramo zdrav razvoj in
dobro počutje.
SO NAŠI MOŽGANI RES PLASTIČNI?!?
Odgovor na to vprašanje je: »ja«. Pravzaprav dvakrat »ja« in enkrat »ne«.
Začnimo pri »ne« – človeški možgani seveda niso narejeni iz plastike, ampak iz maščob, vode,
beljakovin in ogljikovih hidratov. Se pa zaradi povečevanja količine plastike v našem okolju in
njenega razpadanja na mikro in nano-delce, le ti pojavljajo tudi v naših telesih. To je prvi,
dobesedni »ja« – možno je, da je v naših možganih prisotna plastika. Kljub temu da so človeški
možgani zaščiteni z več ovojnicami, lahko mikroskopsko majhni delci plastike prodrejo vanje in jim
povzročajo težave, kot so vnetja in v najslabšem primeru različne oblike demenc.
Nevroplastičnost
Drugi »ja« glede plastičnosti možganov pa se nanaša na sposobnost možganov, da se prilagajajo,
spreminjajo in obnavljajo skozi življenje. T.i. nevroplastičnost je proces, ki omogoča, da se
možgani odzivajo na različne izkušnje, poškodbe ali bolezni ter se prilagodijo novim okoliščinam. Ta
pojav je ključnega pomena za učenje, spomin in obnovo možganskih funkcij po poškodbah.
V preteklosti so znanstveniki verjeli, da je razvoj možganov po dobi adolescence bolj ali manj
zaključen in da se kasneje v življenju ne morejo več spreminjati. Danes spoznanja nevroznanosti
kažejo, da se zaradi nevroplastičnosti možgani nenehno spreminjajo in prilagajajo v vseh obdobjih
človekovega razvoja. Nevroplastičnost omogoča ne le rast novih možganskih celic - nevronov,
temveč tudi oblikovanje novih povezav – sinaps - med obstoječimi nevroni. Vse to omogoča
razvoj novih veščin, spreminjanje vedenja ali celo kompenzacijo funkcij poškodovanih možganskih
predelov.
Strukturna in funkcionalna nevroplastičnost
Nevroplastičnost možganov je lahko strukturna in funkcionalna. Strukturna plastičnost vključuje
fizične spremembe v možganskih strukturah. Ko se učimo novih stvari, nastajajo in se krepijo nove
povezave med nevroni, kar vodi do sprememb v možganskih območjih, ki so odgovorna za
posamezne funkcije. Na primer, pri učenju novega jezika se okrepi povezava med območji
možganov, ki so odgovorna za obdelavo ter skladiščenje jezikovnih in govornih informacij.
Funkcionalna plastičnost se nanaša na sposobnost možganov, da spremenijo svojo funkcijo. To je
še posebej pomembno v primeru poškodb ali bolezni, ko zdrav del možganov prevzame naloge
poškodovanih območij. Na primer, če pride do poškodbe v predelu možganov, odgovornem za
gibanje, lahko drugi deli možganov prevzamejo nadzor nad motoričnimi funkcijami, kar omogoča
obnovo gibalnih sposobnosti. K temu bistveno pripomorejo rehabilitacijski postopki po poškodbah
možganov, saj vključujejo aktivnosti, ki spodbujajo nevroplastičnost ter obnavljanje funkcij.
Kako povečati nevroplastičnost?
Nevroplastičnost je sicer najbolj izrazita v zgodnjem otroštvu in adolescenci, ko možgani doživljajo
hitro rast in razvoj. Vendar tudi pri odraslih možgani ohranjajo sposobnost učenja in
spreminjanja. Nevroplastičnost se aktivira z različnimi izkušnjami, kot so učenje novih veščin,
branje, telesna aktivnost, potovanje v nove kraje, spoznavanje in druženje z različnimi ljudmi,
prakticiranje čuječnosti in meditacije, itd. Stimulacija in izzivi, ki jih možgani ob tem doživijo,
omogočajo ustvarjanje novih možganskih povezav v kateremkoli življenjskem obdobju.
ČUJEČNOST IN NJENI IZJEMNI POZITIVNI UČINKI
Čuječnost (pogosto je tudi v slovenskem prostoru v uporabi angleška beseda »mindfulness«)
je mentalna praksa, s pomočjo katere svojo pozornost zavestno usmerjamo na sedanji
trenutek. To počnemo brez presojanja ali obsojanja izkušenj, ki se pojavljajo. Gre za
namensko, sprejemajoče in nepresojajoče osredotočanje pozornosti na trenutno dogajanje
znotraj in zunaj nas, vključno z lastnimi mislimi, čustvi in senzornimi zaznavami znotraj sebe
in v naši okolici
Ključni elementi čuječnosti:
- PRISOTNOST V TRENUTKU: Pozorni smo na to, kar se dogaja "tukaj in zdaj", torej v
sedanjosti. Pri tem se ne oziramo niti v preteklost niti v prihodnost.
- ZAVESTNO USMERJENA POZORNOST : Svojo pozornost zavestno usmerjamo na naše
notranje izkušnje (npr. na misli, čustva, telesne občutke) ali za zunanje dražljaje, ki se
sedanjosti. Pri tem se ne oziramo niti v preteklost niti v prihodnost..
- SPREJEMANJE BREZ SODBE: Čuječnost vključuje tudi sprejemanje vseh izkušenj, ne
da bi jih poskušali spreminjati, ocenjevati kot "dobre" ali "slabe" ali se nanje
čustveno odzvati ali navezovati. Gre za opazovanje teh izkušenj z nevtralnostjo ali
sočutjem do sebe.
V osnovi čuječnost izhaja iz budistične tradicije, najdemo jo tudi v drugih religijskih praksah.
V sodobni psihologiji in kognitivni nevroznanosti se ne uporablja kot religiozna dejavnost,
ampak kot odlična tehnika za zmanjševanje stresa, izboljševanje psihičnega in fizičnega
zdravja ter učinkovitosti mnogih vidikov človekovega delovanja. Temu sledijo tudi številne
znanstvene študije, ki potrjujejo, da čuječnost:
- povečuje pozornost in koncentracijo, tudi ob morebitnih motnjah
- izboljšuje delovanje spomina
- izboljšuje odnose med ljudmi, vključno z odnosom do sebe
- zniža simptome stresa, tesnobe, depresije, panične motnje, adhd-ja
- zmanjšuje zaznano bolečino ob poškodbah in telesnih boleznih
- zmanjša verjetnost ponovitve depresivnih epizod
- zmanjšuje čustvene izbruhe
- pripomore k pozitivnejšemu odnosu do življenja
- povečuje empatijo do sebe in drugih
- povečuje občutek sreče
- pripomore k boljšemu upravljanju s čustvi
- ima vpliv na daljše in bolj zdravo življenje
- upočasni starostno degeneracijo možganov
- zmanjša občutek osamljenosti
- krepi imunski sistem
- spodbuja divergentno mišljenje, ustvarjalnost in inovativnost
Zaradi svojih izjemnih pozitivnih učinkov je čuječnost v več učinkovitih antistresnih in
psihoterapevtskih programov, kot so npr. MBSR (Mindfulness-Based Stress Reduction),
MBCT (Mindfulness-Based Cognitive Therapy), ACT (Acceptance and Commitment
Theraphy), MBRT (Mindfulness-Based Reality Therapy), MABT (Mindfulness-Based art
Therapy).
ČUJEČNOST je pogosto povezana s specifičnimi formalnimi vajami in meditativnimi
tehnikami, vendar se lahko izvaja tudi V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU. Tako se na primer lahko
zavestno osredotočimo na dihanje, hodimo s polno pozornostjo, zaznavamo okus hrane
med obrokom, opazujemo reakcije svojega telesa, kot stopimo na jutranji mraz, itd.
Redno izvajanje formalnih vaj čuječnosti pripomore, da sčasoma le-ta postane del oz. način
življenja. Čuječnost je spretnost oz. veščina, ki jo je možno razviti s prakso, vajo oz.
treningom. Na ta način postopno oblikujemo čuječen način delovanja v vsakdanjiku, kar
bistveno pripomore k boljši kvaliteti našega življenja .